(odprto pismo za NIJZ in za ministrstva MZ, MKGP, MOP)

DALJŠA, STROKOVNA UTEMELJITEV

[na voljo je tudi kratka, poljudna utemeljitev]

11. julij, 2018

Matevž Jeran, mag. inž. preh. (matevz.jeran@nullhotmail.com)
Jure Vrhovnik, inž. rač. in inf. (jure.vrhovnik@nullgmail.com)

Članek v obliki PDF  – Krajša, poljudna utemeljitev
Članek v obliki PDF  – Daljša, strokovna utemeljitev
English translation: Time for a New – Sustainable – Food Policy
Zdrav veganski prehranski krožnik
Povzetek za širšo javnost in medije (26.10.2018)
VIDEO: kratek povzetek pomembnejših ugotovitev iz članka
Facebook stran – Čas za novo prehransko politiko

NOVOSTI:

• 1.10.2018: Odzivi pristojnih ministrstev na predlog vladi
• 15.10.2018: Kritika odzivov ministrstev na predlog vladi

---

UVOD

Namen članka je državnim organom predstaviti znanstveno podkrepljene ugotovitve, ki kažejo na to, da je slovenska in globalna pridelava in poraba mesa, mlečnih izdelkov in jajc trenutno mnogo previsoka. Povzroča pomembno škodo okolju, zdravju ljudi in grobo krši tudi družbeno sprejete moralno-etične vrednote na področju ravnanja z živalmi.

Članek predstavlja ugotovljene slabosti živinoreje na okoljskem, zdravstvenem in etičnem področju. Predstavlja tudi znanstveno ugotovljene multidisciplinarne prednosti, ki bi jih prineslo zmanjšanje pridelave živalskih izdelkov.

Po predstavitvi vseh ugotovitev v članku bo bralcu jasno, da trenutna pridelava živalskih izdelkov presega kritične meje in jo je nujno potrebno pričeti sistemsko zmanjševati. To lahko zagotovimo le na državnem nivoju, tako, da se ustrezni državni organi medsebojno povežejo in pripravijo usklajen strateški dolgoročni načrt, ki bo na srednji in dolgi rok zagotovil zmanjšanje živinoreje in s tem pomembno prispeval k sanaciji okoljskih težav, k zdravju ljudi in k družbenemu spoštovanju moralno-etičnih vrednot pri ravnanju z živalmi.

V članku je predstavljenih tudi nekaj priporočil, ki bi lahko državnim organom služile kot ideje in pomoč pri načrtovanju svojih dejavnosti.

Ker živinoreja ogroža varne meje zmogljivosti našega planeta (angl. planetary boundaries) bolj kot avtomobili, bi bilo smiselno na področju živinoreje postaviti vsaj tako ambiciozne cilje kot na področju avtomobilov: »V Sloveniji po letu 2030 ne bo več dovoljena prva registracija avtomobilov, ki bodo imeli ogljični odtis večji od 50 g ogljikovega dioksida (CO2) na km.« (Ministrstvo za infrastrukturo, 2017)

Nekaj pomembnih uvodnih citatov:

KLJUČNE SLABOSTI, KI JIH PRINAŠA ŽIVINOREJA

Ključni vplivi živinoreje na okolje

Trenutno svetovna živinoreja povzroča 14.5 % vseh globalnih antropogenih emisij toplogrednih plinov (Gerber in sod., 2013). To je primerljivo z deležem toplogrednih plinov, ki jih povzroča tudi celoten globalni sektor transporta (EPA, 2017). Živinoreja (vključno z ribogojnicami) na globalnem nivoju k prehrani ljudi doprinese 18 % kalorij, njen okoljski odtis pa je disproporcionalno večji – živinoreja namreč zavzema 83 % kmetijskih površin in je odgovorna za več kot pol s kmetijstvom povezanih izpustov toplogrednih plinov (Poore in Nemecek, 2018).

Vpliv pridelave živil živalskega izvora na okolje je tako velik, da ogroža vsaj šest od devetih glavnih varnih mej zmogljivosti našega planeta (angl. planetary boundaries). Znanstveniki ocenjujejo, da živinoreja pomembno prispeva k preseganju že preseženih varnih mej zmogljivosti našega planeta na naslednjih štirih področjih:

1) raba tal,
2) upad biotske raznovrstnosti in porušeno stanje ekosistemov,
3) porušena dušikov in fosforjev krog,
4) podnebne spremembe.

Živinoreja pomembno vpliva tudi na peto varno mejo zmogljivosti našega planeta, ki se nanaša na porabo vode. Ta meja morda še ni presežena, a novejše raziskave kažejo na to, da smo tudi na tem področju že zabrodili v območje negotovosti. Živinoreja na več načinov vpliva še na šesto varno mejo zmogljivosti našega planeta, ki se nanaša na kemično in drugo onesnaževanje. Te meje še ni mogoče kvantificirati in prav tako ni mogoče določiti kako pomemben delež ima pri tem živinoreja. Kmetijstvo ima pomemben vpliv tudi na varno mejo zmogljivosti našega planeta, ki se nanaša na zakisovanje oceanov, ta meja pa v času pisanja tega članka (junij 2018) po do sedaj pregledanih virih še ni bila presežena, bo pa kmalu (Campbell in sod., 2017; Meier, 2017; Tirado in sod., 2018; Greenpeace International, 2018).

Za zahodno prehrano je značilno uživanje velikih količin mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Živinoreja, ki je povezana s temi prehranskimi navadami, zahteva velike površine zemlje, povzroča visoke izpuste dušikovih spojin v okolje in visoke izpuste toplogrednih plinov (Westhoek in sod., 2014).

Znanstveniki ocenjujejo, da bi v Evropski uniji zmanjšanje vnosa in pridelave živil živalskega izvora za 50 % in nadomestitev z živili rastlinskega izvora prineslo 40 % zmanjšanje izpustov dušikovih spojin v okolje, 25-40 % zmanjšanje s kmetijstvom povezanih izpustov toplogrednih plinov in 23 % zmanjšanje potrebe po obdelovalnih kmetijskih površinah na prebivalca. Zmanjšali bi se porabi goriva in vode, zmanjšalo bi se izsekavanje gozdov, kmetijske površine bi na ta način uporabljali veliko bolj racionalno, nahranili bi lahko več ljudi, zmanjšali pa bi se tudi verjetnosti za zakisanje tal in za evtrofikacijo voda. Prehranski okoljski odtis je odvisen predvsem od vnosa živil živalskega izvora (Westhoek in sod., 2014; Baroni in sod., 2014).

Raziskave, ki so primerjale okoljske učinke pridelave hrane pri različnih prehranskih režimih, so ugotovile, da bi se veganska prehrana izkazala za najučinkovitejši prehranski režim pri zmanjševanju prehranskega ogljičnega odtisa in pri zmanjševanju potrebne kmetijske površine na osebo (Aleksandrowicz in sod., 2016).

Strokovnjaki ocenjujejo, da bi dobro načrtovana veganska prehrana na globalnem nivoju do leta 2050 prinesla več zdravstvenih koristi in več koristi z vidika ogljičnega odtisa kot dobro načrtovana vegetarijanska prehrana, obe omenjeni prehrani pa bi prinesli več koristi kot upoštevanje trenutnih prehranskih priporočil (Springmann in sod., 2016).

Ključni vplivi živil živalskega izvora na zdravje ljudi

Obstaja čedalje več strokovne literature, ki ugotavlja ugodne zdravstvene učinke uživanja vegetarijanske prehrane/ prehrane, ki temelji na živilih rastlinskega izvora/ veganske prehrane v primerjavi s klasično vsejedo prehrano. Iz ugotovitev raziskav lahko sklepamo, da bi z zmanjševanjem vnosa hrane živalskega izvora in z nadomestitvijo s polnovredno hrano rastlinskega izvora zmanjšali tveganje za razvoj raka, koronarne srčne bolezni in sladkorne bolezni tipa 2 ter tveganje za predčasno smrt iz kateregakoli razloga. Prehranjevanje s polnovredno prehrano, ki temelji na živilih rastlinskega izvora, pred ali po diagnozi raka dojk ali raka debelega črevesa in danke lahko tudi poveča verjetnost za preživetje (Noto in sod., 2013; Norat in sod., 2015; Bodai in Tuso, 2015; Appleby in Key, 2016; Song in sod., 2016; Lee in Park, 2017; Dinu in sod., 2017; Bechthold in sod., 2017; Schwingshackl in sod., 2017a, 2017b, 2018; Tharrey in sod., 2018).

Dovoljšni dokazi nakazujejo, da visok vnos sadja in zelenjave zmanjšuje tveganje za razvoj raka na dihalih, glavi in vratu, visok vnos prehranske vlaknine pa zmanjšuje tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke (Norat in sod., 2015). Po drugi strani pa visok vnos predelanih mesnih izdelkov in visok vnos rdečega mesa povečujeta tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke, za razvoj bolezni srca in ožilja in za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 ter povečujeta tveganje za predčasno smrt iz kateregakoli razloga (Norat in sod., 2015; Bechthold in sod., 2017; Schwingshackl in sod., 2017a, 2017b, 2018). Dovoljšni dokazi nakazujejo, da imajo nasičene maščobne kisline nezaželjen vpliv na najpogostejše s prehrano povezane vzroke smrti (glej poglavje: ‘Nasičene maščobne kisline in zdravje’), glavni vzrok za presežek nasičenih maščobnih kislin v prehrani Slovencev pa so živila živalskega izvora.

Številne raziskave in meta-analize ugotavljajo, da imajo vegetarijanci v primerjavi z vsejedci v povprečju nižji indeks telesne mase, nižjo koncentracijo skupnega holesterola v krvi (občutno nižjo koncentracijo LDL-holesterola in le malo nižjo koncentracijo HDL-holesterola), nižjo koncentracijo trigliceridov v krvi in nižjo koncentracijo glukoze v krvi (Dinu in sod., 2017).

Vegetarijanci imajo v primerjavi z vsejedci statistično značilno manjše tveganje za razvoj (in/ali umrljivost zaradi) ishemične bolezni srca (-25 %) ter statistično značilno manjše tveganje za razvoj raka (-8 %) (Dinu in sod., 2017). Imajo tudi pomembno manjše tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 (Lee in Park, 2017). Vegani imajo v primerjavi z vsejedci statistično značilno manjše tveganje za razvoj raka (-15 %), pri preprečevanju razvoja sladkorne bolezni tipa 2 pa jim zaenkrat kaže še bolje kot vegetarijancem (Orlich in Fraser, 2014; Lee in Park, 2017; Dinu in sod., 2017).

Večina slovenske prehranske in slovenske medicinske stroke je glede veganske in vegetarijanske prehrane precej zadržana. Razlog je najverjetneje v tem, da slovenska stroka še ni našla dovolj dobrega motiva, da bi resneje raziskala prednosti in ugodne posledice promoviranja vegetarijanske prehrane/ polnovredne prehrane, ki temelji na živilih rastlinskega izvora/ veganske prehrane. Prehranske organizacije nekaterih zahodnih držav (npr. največja prehranska organizacija na svetu – ameriška Academy of Nutrition and Dietetics) pa so potencial omenjenih tipov prehranjevanja za zdravje ljudi že prepoznale, zato so že sprejele jasna uradna stališča o primernosti vegetarijanske in veganske prehrane za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, državne zdravstvene organizacije (npr. ameriška Kaiser Permanente, v katero je včlanjenih dobrih 21 tisoč splošnih zdravnikov in 11 milijonov pacientov) pa so začele aktivneje promovirati prednosti takšnih tipov prehrane (Tuso in sod., 2013; Kaiser Permanente Nutrition Services, 2015; Bodai in Tuso, 2015; Melina in sod., 2016; Hever, 2016; Healthwise Staff, 2017; …).

Stališče ameriške Akademije za prehrano in dietetiko (angl. Academy of Nutrition and Dietetics – AND) je sledeče: dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana sta zdravi, imata lahko zdravstvene prednosti pri preventivi in zdravljenju nekaterih bolezni, primerni sta za vse stopnje življenjskega ciklusa in atlete, poleg tega pa sta z okoljskega vidika bolj trajnostni – porabljata manj naravnih virov in povezani sta z manjšim okoljskim odtisom – kot prehranski režimi z veliko živili živalskega izvora (Melina in sod., 2016).

Stališče Britanske dietetične zveze (angl. British Dietetic Association – BDA) je sledeče: dobro načrtovana vegetarijanska prehrana ima veliko prednosti; dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana lahko zagotavljata zdravo življenje ljudem vseh starosti – otrokom in odraslim, vključno z nosečnicami in doječimi materami (British Dietetic Association, 2016, 2017a, 2017b). [Pripis prevajalcev: Omembe vredno je tudi sledeče:  »Britanske raziskave vegetarijanskih in veganskih otrok so odkrile, da sta njihova rast in razvoj v mejah normale.« (Phillips, 2005)]

Stališče, da sta dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana zdravi in primerni v vseh življenjskih obdobjih, zavzemajo nekatere prehranske in zdravstvene organizacije v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji, Italiji in na Portugalskem, tovrstno prehrano pa podpirajo tudi nordijske države [Danska, Islandija, Finska, Švedska, Norveška, Ferski otoki, Grenlandija in Alandski otoki] (National Health and Medical Research Council, 2013; Dietitians of Canada, 2014a, 2014b; NCM, 2014; Programa Nacional para a Promoção da Alimentação Saudável, 2015; Melina in sod., 2016; British Dietetic Association, 2016, 2017a, 2017b; Agnoli in sod., 2017).

Živinoreja in družbene moralno-etične vrednote

Leta 2012 je skupina nevroloških znanstvenikov podpisala izjavo The Cambridge Declaration on Consciousness, v kateri izražajo trdno stališče, da imajo nečloveške živali skoraj enak nivo zavesti in zavedanja kot človek. Visok nivo zavedanja so potrdili zlasti za vse sesalce in ptice, zavesti pa ne izključujejo niti hobotnicam in žuželkam (Low in sod., 2012).

Na splošno je namen pravic zaščita interesov ali potreb. Čuteča bitja imajo zavest (angl. consciousness), subjektivno voljo, občutke, želje, interese, subjektivne preference, fiziološke in psihološke potrebe, stremijo k dobremu počutju in se zavedajo lastnega telesa (Bruers, 2015; Proctor, 2012). Pozitivni in negativni občutki so pokazatelj (ne)zadovoljitve interesov (Bruers, 2015; Singer, 2016). Čutečnost (angl. sentience) je zato moralno relevanten kriterij za dodelitev moralnega statusa in osnovnih pravic živemu bitju (Bruers, 2015; Puryear, 2016).

V zadnjih štirih desetletjih je v javnosti in akademskih krogih zanimanje za odnos med ljudmi in živalmi močno naraslo: razvila se je filozofija živalskih pravic, povečalo se je gibanje za osvoboditev živali, pojavila se je kognitivna znanost o živalih (znanost o živalski kogniciji), v zadnjem desetletju pa se je začela razvijati tudi politična debata (Boyer in sod., 2015; Milburn, 2016). Politična debata o živalskem vprašanju je še vedno zapostavljena. Z namenom podkrepitve politične debate je leta 2015 začela izhajati znanstvena revija ‘Politics and Animals’ (Boyer in sod., 2015).

V Evropi so bile rejne živali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja definirane kot kmetijske dobrine. Šele leta 1997 so v evropski zakonodaji definirali živali kot čuteča bitja (angl. sentient beings) (Ornik in Volk, 2010; Treaty of Amsterdam …, 1997). To je bil prelomni korak za živali, ampak le »na papirju«. V praksi se živinoreja ni pomembno spremenila v korist živali (Pedersen, 2009; Proctor, 2012; Berg in Yngvesson, 2012; Sobbrio, 2013; Civil society statement …, 2017).

Rossi in Garner (2014) sta s pregledno študijo predstavila večplastno moralno kritiko industrijske živinoreje. Avtorja zagovarjata stališče, da smiselnosti industrijske živinoreje ni več mogoče zagovarjati ter da ta povzroča veliko in nepotrebno škodo trenutno obstoječim ljudem, zanamcem, trenutno obstoječim živalim in njihovim zanamcem ter okolju. Največ negativnih učinkov industrijske živinoreje bi v kmetijstvu odpravili s prehodom na rastlinsko-orientirano kmetijstvo (angl. plant-based agriculture), naslednja malo manj sprejemljiva alternativa pa bi bila trajnostno naravnana živinoreja, pri kateri bi bilo živali mnogo manj kot pri industrijski živinoreji, imele bi dostop do izpusta (pašna reja), dobrobit živali pa bi bila resnično upoštevana. Glavna argumenta, ki dajeta prednost rastlinsko-orientiranemu kmetijstvu pred trajnostno naravnano živinorejo, sta: visoka cena živil živalskega izvora iz trajnostno naravnane živinoreje in neetičnost uboja živali za zadovoljitev nenujnih človeških potreb (Rossi in Garner, 2014).

Ker živil živalskega izvora za zdravo življenje ne potrebujemo, je vsak uboj rejne živali nepotreben, dopuščanje obravnavanja živali kot odpadek pa je povsem nedopustno (prvi primer obravnavanja živali kot odpadek: mletje živih odvečnih enodnevnih piščancev [praviloma vseh piščancev moškega spola] v jajčni industriji; drugi primer: usmrtitev več milijonov okuženih živali v primeru epidemij ptičje gripe).

REŠITVE: Kako zmanjšati živinorejo in njen slab vpliv na okolje, na zdravje ljudi in živali

V Evropi se je uveljavil splošen konsenz, da bo pri prehajanju na bolj trajnostno prehrano zmanjšanje vnosa mesa imelo ključni pomen (Birt in sod., 2017; Ripple in sod., 2017). Zelenjava, sadje in žita konsistentno zavzemajo pomemben delež najsodobnejših prehranskih krožnikov in piramid. Stročnice (fižol, grah, leča, soja, bob, čičerika ter arašidi iz čim bližjih držav), oreščki, semena in izdelki iz njih pa bi si zaslužili več promocije kot so je deležni, saj so bolj trajnostni viri beljakovin in maščob kot živila živalskega izvora in rafinirana/hladno-stiskana olja.

Trajnostno naravnani prehranski krožniki in piramide bi morali biti pomembni za Ministrstvo za zdravje, za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za Ministrstvo za okolje in prostor ter na splošno za prehransko politiko (slednja bi se morala dotikati več vidikov prehrane in ne le vpliva prehrane na zdravje ljudi). Sprejetje trajnostnih in z dokazi podprtih prehranskih smernic bi bilo smiselno vodilo za nadaljnje vladne ukrepe (preusmerjanje kmetijskih subvencij iz živinoreje in vinarskega sektorja v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov; obdavčenje živil glede na njihov vpliv na zdravje in/ali glede na njihov okoljski odtis; Westhoek in sod. (2014) menijo, da bi lahko uvedli davke na živila živalskega izvora tudi na podlagi etike (glede na zagotovljen nivo dobrobiti živali); zdravstvena opozorila na embalažah …). Prehranski krožniki in piramide, ki vključujejo živila živalskega izvora, bi morali jasno nakazovati, da so živila živalskega izvora iz industrijske živinoreje odsvetovana. Medvrstna etika je trenutno manjkajoči člen večine prehranskih smernic.

Zgledni primer koraka v pravo smer je bila posodobitev prehranskega krožnika ‘The Eatwell Plate’ iz leta 2007 v ‘The Eatwell Guide’ leta 2016, saj je to prvi britanski prehranski krožnik, ki vključuje trajnostni vidik. Britanski prehranski vodnik ‘The Eatwell Guide’ iz leta 2016 se nam s trajnostnega vidika zdi boljši vodnik kot slovenska prehranska piramida ‘Z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja’ iz leta 2014 (NIJZ, 2014; Public Health England, 2016).

Primer veganskega prehranskega krožnika, ki upošteva zdravstveni, okoljski in etični vidik, je na koncu tega članka.

Ljudje svoje prehranske navade v praksi spreminjajo zelo počasi. Zato je nerealno pričakovati, da bi v prehranske smernice za vsejede ljudi uvajali preveč radikalne spremembe, četudi bi bile z zdravstvenega, okoljskega in etičnega vidika boljše. Iz pregleda strokovne literature pa je razvidno, da bi ob vsakem uradnem vsejedem prehranskem krožniku oz. piramidi bilo smiselno izdati tudi veganske različice. Veganske različice prehranskih krožnikov in piramid bi dobile večjo vrednost, če bi jih ustvarjali in promovirali uveljavljeni strokovnjaki, inštituti, društva in ministrstva, kot če jih ustvarja in promovira le peščica dietetikov/ prehranskih strokovnjakov, ki so tudi sami vegani. Tak pristop bi omogočal večjo motivacijo za obstoječe vegane in vegetarijance, ki so zdaj s strani uradne stroke precej zapostavljena ciljna skupina. Hkrati pa bi skrbel za širjenje promocije veganske prehrane tudi med vsejedo javnostjo, ki zaradi raznih tradicionalnih predsodkov in starih zdravstvenih zablod na ta način prehrane gleda zelo neodobravajoče.

Primer dobre prakse je na tem področju povezovanje državnih prehranskih organizacij z veganskimi društvi. Leta 2014 je Britanska dietetična zveza (angl. British Dietetic Association – BDA) sklenila prvi formalni dogovor o sodelovanju z Britanskim veganskim društvom (angl. The Vegan Society); leta 2017 so dogovor obnovili. Cilj sodelovanja je zagotavljanje ustreznih informacij, z dokazi podprtih priporočil in podpore vsem državljanom, ki se že prehranjujejo vegansko ali pa razmišljajo o prehodu na takšno prehrano (British Dietetic Association & The Vegan Society, 2017).

V Sloveniji imamo zelo dobro organizirano Slovensko vegansko društvo, ki promovira vegansko prehranjevanje in zainteresiranim zagotavlja ustrezne informacije ter podporo glede tovrstne prehrane. Bilo bi smiselno, če bi se Nacionalni inštitut za javno zdravje po britanskem zgledu povezal s Slovenskim veganskim društvom in dogovoril za podobno sodelovanje.

Če se pogled na živila živalskega izvora ne bo spremenil v uradnih prehranskih smernicah, ne moremo pričakovati, da se bo spremenilo večinsko mnenje Slovencev. Večinsko mnenje je odvisno tudi od izjav strokovnjakov o veganstvu in vegetarijanstvu v medijih. Posplošena izjava »Veganska prehrana za otroke ni primerna«, ki jo strokovnjaki pogosto podajajo v medijih, je zavajajoča in meče slabo luč na veganstvo in vegetarijanstvo. Če se slovenski strokovnjaki ne strinjajo s tem, da sta dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana primerni za vse stopnje življenjskega ciklusa, naj izdajo stališče, iz katerega je razvidno za koga vse je po njihovem mnenju primerna dobro načrtovana vegetarijanska prehrana in za koga vse je po njihovem mnenju primerna dobro načrtovana veganska prehrana. Če so slovenski strokovnjaki mnenja, da sta dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana primerni za veliko večino Slovencev, starih med 18 in 65 let, naj izdajo stališče, iz katerega je to razvidno. Debate o ”neprimernosti” veganske in vegetarijanske prehrane za majhen del prebivalstva (npr. za otroke) odvračajo pozornost od odgovarjanja na ključna vprašanja, ki so za trajnosten razvoj bolj pomembna: Je (dobro načrtovana) veganska prehrana primerna za večino Slovencev? Je (dobro načrtovana) vegetarijanska prehrana primerna za večino Slovencev? Je (polnovredna) prehrana, ki temelji na živilih rastlinskega izvora, primerna za večino Slovencev?

Zdravstvene ustanove v Sloveniji bi lahko za zgled vzele:

1. Eno največjih ameriških zdravstvenih organizacij Kaiser Permanente (v katero je včlanjenih dobrih 21 tisoč splošnih zdravnikov in 11 milijonov pacientov). Ta za namen preventive in kot pomoč pri odpravljanju kroničnih nenalezljivih bolezni promovira polnovredno prehrano, ki temelji na živilih rastlinskega izvora, dobro načrtovano vegansko prehrano in dobro načrtovano vegetarijansko prehrano (Tuso in sod., 2013; Kaiser Permanente Nutrition Services, 2015; Bodai in Tuso, 2015; Hever, 2016; Healthwise Staff, 2017; …).
2. Ameriško Združenje zdravnikov za odgovorno medicino (angl. The Physicians Committee for Responsible Medicine), ki združuje 12 tisoč zdravnikov. Njihovo poslanstvo je ozaveščati in izobraževati zdravnike, da bi spremenili klasične pristope zdravljenja kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja, debelost in rak, z večjim poudarkom na preventivi in odpravljanju bolezni s pomočjo prehrane kot pa z zdravili. Združenje vodijo zdravniki in znanstveniki iz prehranske in medicinske stroke, ki aktivneje izvajajo klinične raziskave na področju preventive in odpravljanja kroničnih bolezni s polnovredno vegansko prehrano (predvsem randomizirane kontrolne študije v svojih klinikah). Pripravljajo tudi strokovna gradiva za informiranje zdravnikov in zdravstvenih delavcev o prednostih veganskega prehranjevanja za paciente. Članstvo v svojem programu ponujajo zainteresiranim zdravnikom in pacientom po vsem svetu. Tudi slovenski zdravniki, zdravstveni delavci in zdravniške institucije bi se lahko povezale s tem združenjem in si pridobile ustrezne informacije ter podporo, kako zagotoviti učinkovitejšo preventivo in zdravljenje kroničnih bolezni (http://www.pcrm.org/about/about/about-pcrm; https://pcrm.widencollective.com/portals/gr0kpkol/factsheets).

Znanstveniki so ugotovili, da so potrošniki bolj pripravljeni zmanjšati vnos mesa, če poznajo več prednosti zmanjšanja vnosa (npr. manjši stroški jedilnika, etično-moralne prednosti, manjši okoljski odtis jedilnika in zdravstvene prednosti). Predlagajo, da vlade, proizvajalci živil, trgovci, restavracije in gostinska podjetja sodelujejo pri aktivnem spodbujanju sprememb prehranjevalnih navad ljudi. Menijo, da bi lahko uvedli davke na živila živalskega izvora na podlagi etike (glede na dobrobit živali) ali na podlagi okoljskega odtisa (npr. glede na ogljični odtis) (Westhoek in sod., 2014; O’Keefe in sod., 2016).

Sigle (2016) za zmanjševanje vnosa živil živalskega izvora v ZDA predlaga naslednje: do leta 2020 naj civilna družba in akterji na trgu širijo predvsem zavedanje o povezavi med živili živalskega izvora in negativnimi vplivi na zdravje (predlaga poudarek na zdravstvenem vidiku, če pa bi se izkazalo, da je več Američanov bolj dovzetnih za okoljski ali moralno-etični vidik, pa je lahko začetni poudarek drugje), leta 2020 naj državni organi poskrbijo za sprejetje trajnostnih in z dokazi podprtih prehranskih smernic (leta 2015 so po mnenju mnogih to preprečili lobisti), leta 2024 ali 2029 pa naj zvezna vlada začne preusmerjati kmetijske subvencije iz živinoreje in živinorejske krme v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov. V vladi naj razmislijo tudi o obdavčenju živil glede na njihov vpliv na zdravje in/ali glede na njihov ogljični odtis ter o zdravstvenih opozorilih na embalažah (Sigle, 2016).

Probyn-Rapsey in sod. (2016) zagovarjajo stališče, da bi univerze z vidika optimizacije zdravja in počutja zaposlenih in študentov morale promovirati prehrano brez živil živalskega izvora, sprejeti pa bi morale tudi razširjeno definicijo trajnostnosti, ki priznava medvrstno etiko in vključuje prehranski ogljični odtis. V nekaterih univerzah (avtorji kot primere navajajo: University College London, University of Exeter, University of Central Lancashire, University of Leicester, Yale University in Boston University) se že zavedajo, da je zmanjševanje uporabe živil živalskega izvora v univerzitetnih naseljih pomemben del trajnostne strategije (Probyn-Rapsey in sod., 2016).

V Sloveniji bi bilo smiselno vsaj na vseh s prehrano povezanih fakultetah/ študijskih programih uvesti predmet ‘Trajnostna prehrana’, saj je vsaj na Biotehniški fakulteti to področje prehrane popolnoma zanemarjeno. Je res lahko nekdo prehranski strokovnjak, če nič ne ve o medvrstni etiki in o varnih mejah zmogljivosti našega planeta (angl. planetary boundaries)?

Nekateri za zmanjšanje prehranskega okoljskega odtisa predlagajo zmanjšanje vnosa živil iz prežvekovalcev in nadomestitev teh živil z jajci in perutninskim mesom. Ta predlog z moralno-etičnega vidika ni primeren, saj bi zaradi bistveno manjše povprečne velikosti perutninskega trupa (v primerjavi s povprečno velikostjo trupa goveda) bila posledica tega ukrepa bistveno povečanje števila vsakoletno ubitih čutečih rejnih živali (1. razlog za nasprotovanje predlogu). In ker pri perutninarstvu prevladuje reja industrijskega tipa, bi se povečala tudi količina nepotrebnega trpljenja (2. razlog za nasprotovanje predlogu). Reja industrijskega tipa je z moralno-etičnega vidika bolj sporna od pašne reje. Pri perutnini je poleg tega neizogibna težava krmljenje živali s »food-competing feedstuffs« (glej poglavje: ‘Socialna pravičnost’) – gre za neučinkovito ravnanje z naravnimi viri (3. razlog za nasprotovanje predlogu). Ta težava je pri govedoreji bolj verjetno izogibna kot pri perutninarstvu. 4. razlog za nasprotovanje predlogu pa je ta, da so stročnice tako iz okoljevarstvenega kot tudi z moralno-etičnega vidika bolj primerna zamenjava za živila iz prežvekovalcev od jajc in perutninskega mesa (glej poglavje: ‘Okoljevarstveni argumenti za razpolovitev pridelave, priporočenega vnosa in dejanskega vnosa živil živalskega izvora v Sloveniji/Evropi’). Boljši predlog za zmanjšanje prehranskega okoljskega odtisa je torej pomik proti dobro načrtovani veganski prehrani.

Na koncu je potrebno opozoriti na resno slabost, ki se odvija v Sloveniji. Ministrstvo za kmetijstvo je v zadnjih letih že večkrat sprožilo velike promocijske kampanje, ki promovirajo uživanje živalskih izdelkov (pred desetletjem je šlo za kampanjo »Rdeče meso – telo ga potrebuje«, v letih 2017-18 pa se vrši kampanja »Super meso/mleko – super hrana«). Takšne kampanje so povsem neprimerne z dveh vidikov. Prvi vidik je zdravstveni: Ministrstvo za zdravje že tako ugotavlja, da Slovenci v povprečju zauživajo preveč mesa in mesnih izdelkov ter preveč nasičenih maščobnih kislin (Ministrstvo za zdravje, 2017a, 2017b). V Sloveniji je zmanjševanje vnosa nasičenih maščobnih kislin pri prebivalcih eden od javnozdravstvenih ciljev že več kot 10 let in še vedno ni dosežen (Resolucija …, 2005; Resolucija …, 2015). Drugi vidik je okoljski: kljub globalnim opozorilom, da živinoreja pomembno obremenjuje okolje, in resnim apelom znanstvenikov, da je treba proizvodnjo nujno zmanjšati, naše Ministrstvo za kmetijstvo vztrajno deluje v ravno nasprotni smeri. Razmišlja le o kratkoročni zaščiti živinorejcev, namesto da bi pripravili dolgoročni strateški načrt, kako živinorejce in pridelovalce krmnih poljščin preusmeriti v pridelavo rastlinske hrane za ljudi.

Slovenska ministrstva bi se morala bolj povezovati in doreči usklajene dejavnosti s ciljem dolgoročno zagotoviti izboljšanje zdravja Slovencev, manj obremenjeno slovensko okolje in manjši okoljski odtis povprečnega Slovenca, po možnosti na načine, ki bodo ugodno vplivali tudi na razvoj slovenskega kmetijskega gospodarstva.

Smiselni cilji za Slovenijo:

• Razpolovitev priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2020.
• Postopno preusmerjanje okolju škodljivih kmetijskih subvencij iz živinoreje/ industrijske živinoreje in živinorejske krme v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov med leti 2020 in 2030.
• Razpolovitev pridelave živil živalskega izvora do leta 2030.
• Razpolovitev dejanskega vnosa živil živalskega izvora do leta 2030.
• Štirikratno zmanjšanje priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2030.
• Postopno obdavčevanje živil glede na njihov ogljični/okoljski odtis med leti 2030 in 2050. [Opomba: Prihodki od davkov na živila naj se uporabijo na primer za povečanje kmetijskih subvencij, namenjenih pridelavi trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov; lahko pa bi živila, ki so hkrati trajnostna in zdrava, bila obdavčena z nižjo davčno stopnjo od današnje.]
• Štirikratno zmanjšanje pridelave živil živalskega izvora do leta 2050.
• Štirikratno zmanjšanje dejanskega vnosa živil živalskega izvora do leta 2050.
• Slovenija naj najkasneje do leta 2050 postane brezogljična družba (nizkoogljičnost ni dovolj ambiciozen cilj).
• Ukinitev industrijske živinoreje do leta 2060.

Opomba: smiselni cilji za Slovenijo so delno osnovani na smiselnih ciljih iz virov:

• Tirado, R., Thompson, K.F., Miller, K.A., Johnston, P. 2018. Less is more: Reducing meat and dairy for a healthier life and planet. Greenpeace Research Laboratories Technical Report (Review) 03-2018. ISBN: 978-1-9999978-1-6. 86 pp
• CAN Europe. 2018. Delivering Paris: CAN Europe key priorities for the new EU long term climate strategy. Brussels, Climate Action Network (CAN) Europe: 8 str.
• Coalition for Higher Ambition. 2018. Statement from the Coalition for Higher Ambition – A Letter to Policy Makers: 3 str.
• CAN Europe. 2017. MEPs call for reducing EU emissions to net zero by 2050 the latest. Brussels, Climate Action Network (CAN) Europe: 1 str.
• Sigle Z. 2016. Reducing animal product consumption in the United States with state interventions: possibilities, limitations, and recommendations. A thesis submitted to the University of Colorado at Boulder in partial fulfillment of the requirements to receive Honors designation in Environmental Studies. Boulder, University of Colorado Boulder, Environmental Studies: 75 str.
• 2009. Beyond Factory Farming: Sustainable Solutions for Animals, People and the Planet. Godalming, CIWF – Compassion in World Farming, ISBN 1-900156-46-6: 16 str

PODROBNEJŠI ARGUMENTI ZA RAZPOLOVITEV PRIDELAVE, PRIPOROČENEGA VNOSA IN DEJANSKEGA VNOSA ŽIVIL ŽIVALSKEGA IZVORA V SLOVENIJI/EVROPI

Okoljevarstveni argumenti za razpolovitev pridelave, priporočenega vnosa in dejanskega vnosa živil živalskega izvora v Sloveniji/Evropi

Kmetijstvo pomembno ogroža večino glavnih varnih mej zmogljivosti našega planeta (angl. planetary boundaries). Na globalnem nivoju je za približno 80 % deforestacije odgovorno kmetijstvo. Pri upadu biotske raznovrstnosti in porušenem stanju ekosistemov nosi kmetijstvo prav tako približno 80 % odgovornosti. Kmetijstvo nosi približno 85 % odgovornosti za porušen dušikov krog, vsaj 90 % odgovornosti za porušen fosforjev krog, približno 78 % odgovornosti za evtrofikacijo voda, približno 84 % odgovornosti za porabo vode, približno 25 % odgovornosti za podnebne spremembe in približno 25 % odgovornosti za zakisovanje oceanov (Campbell in sod., 2017; Poore in Nemecek, 2018).

Živinoreja (vključno z ribogojnicami) na globalnem nivoju k prehrani ljudi ”doprinese” 18 % kalorij in 37 % beljakovin (Opomba: zaradi uporabe poljščin v prehrani rejnih živali v resnici današnja živinoreja k prehrani ljudi ne doprinese nič kalorij in beljakovin, glej poglavje: ‘Socialna pravičnost’), njen okoljski odtis pa je disproporcionalno večji – živinoreja namreč zavzema 83 % kmetijskih površin in je odgovorna za več kot pol s kmetijstvom povezanih izpustov toplogrednih plinov ter za več kot pol s kmetijstvom povezane evtrofikacije voda. Prehrana brez živil živalskega izvora bi potrebo po kmetijskih površinah zmanjšala za 76 %, potreba po orni zemlji (angl. arable land) bi se zmanjšala za 19 %, prehranski ogljični odtis bi se razpolovil, razpolovil bi se vpliv kmetijstva na evtrofikacijo voda, poraba vode v kmetijstvu pa bi se zmanjšala za 19 % (Poore in Nemecek, 2018).

V Evropski uniji živinoreja zavzema 65 % kmetijskih površin. Živinoreja nosi 78 % odgovornosti za nezaželjen vpliv evropskega kmetijstva na izgubo kopenske biotske raznovrstnosti, 81 % odgovornosti za nezaželjen vpliv evropskega kmetijstva na podnebne spremembe, 73 % odgovornosti za nezaželjen vpliv evropskega kmetijstva na rušenje fosforjevega in dušikovega kroga ter 55 % odgovornosti za nezaželjen vpliv evropskega kmetijstva na porabo vode (Leip in sod., 2015; Vanham in sod., 2013).

Trenutno svetovna živinoreja povzroča 14.5 % vseh globalnih antropogenih emisij toplogrednih plinov (Gerber in sod., 2013). To je primerljivo z deležem toplogrednih plinov, ki jih povzroča tudi celoten globalni sektor transporta (EPA, 2017). Poleg študije, v kateri so svetovni živinoreji pripisali 14.5-odstotni delež, sta pogosto citirani še študija, ki je svetovni živinoreji pripisala 18-odstotni delež (Steinfeld in sod., 2006) in psevdo-študija, ki je svetovni živinoreji pripisala 51-odstotni delež (Goodland in Anhang, 2009, 2012). Goodland in Anhang sta do 51-odstotnega deleža prišla z vprašljivo metodologijo in ta delež je verjetno pretiran (Herrero in sod., 2011), a se je kljub temu treba zavedati, da tudi 14.5-odstotni in 18-odstotni delež podcenjujeta moč spremembe prehranskih navad, saj bi se z ukinitvijo svetovne živinoreje močno povečal potencial za pogozdovanje neuporabljenih površin in s tem potencial za vezavo ogljika (angl. carbon sequestration) ter posledično potencial za doseganje ogljične nevtralnosti (angl. carbon neutrality) v kmetijsko-prehranskem sektorju.

Baroni in sod. (2014) so ugotovili, da bi prehod Američanov na prehrano, ki temelji na živilih rastlinskega izvora, koristil zdravju ljudi (bolj zdrava prehrana ter boljša kakovost zraka) in podnebnim spremembam, zmanjšali bi se porabi goriva in vode, zmanjšalo bi se izsekavanje gozdov, kmetijske površine bi na ta način uporabljali veliko bolj racionalno, nahranili bi lahko več ljudi (glej poglavje: ‘Socialna pravičnost’), zmanjšali pa bi se tudi verjetnosti za zakisanje tal in za evtrofikacijo voda. Prehranski okoljski odtis je odvisen predvsem od vnosa živil živalskega izvora (Baroni in sod., 2014).

Aleksandrowicz in sod. (2016) so v sistematičnem pregledu preučevali okoljski odtis štirinajstih trajnostno naravnanih prehranskih režimov in zdravstvene vplive enajstih. Prišli so do zaključka, da so vse opazovane študije, ki so preučevale vpliv trajnostno naravnanih prehranskih režimov na umrljivost, pokazale varovalno vlogo teh režimov. Veganska prehrana se je izkazala za najučinkovitejši prehranski režim pri zmanjševanju prehranskega ogljičnega odtisa in pri zmanjševanju potrebne kmetijske površine na osebo. Študij, ki bi preučevale vodni odtis realnih veganskih jedilnikov ali vodni odtis dobro načrtovane veganske prehrane, je zaenkrat premalo. Pri zmanjševanju vodnega odtisa se je za najučinkovitejši prehranski režim izkazala vegetarijanska prehrana. Zmanjšanje okoljskega odtisa jedilnika je v veliki meri proporcionalno predvsem z zmanjšanjem vnosa živil iz prežvekovalcev (Aleksandrowicz in sod., 2016).

Springmann in sod. (2016) predvidevajo, da bi dobro načrtovana veganska prehrana na globalnem nivoju leta 2050 prinesla več zdravstvenih koristi in več koristi z vidika ogljičnega odtisa kot dobro načrtovana vegetarijanska prehrana, obe omenjeni prehrani pa bi prinesli več koristi kot upoštevanje trenutnih prehranskih priporočil. Iz te študije lahko sklepamo, da je z vidika ogljičnega odtisa priporočilo, ki omejuje rdeče meso na 300 g na teden, na globalnem nivoju premalo strogo, 230 g rdečega mesa na teden pa je še vedno približno 2-krat preveč (od uspeha neprehranskih strategij za zmanjševanje ogljičnega odtisa bo odvisno kolikokrat preveč je 230 g rdečega mesa na teden). Nastati bi moralo globalno priporočilo za omejevanje uživanja živil iz prežvekovalcev, saj zdravstveno priporočilo za rdeče meso ni dovolj relevantno za ogljični odtis (vir rdečega mesa niso samo prežvekovalci). Primer koraka v pravo smer je bila posodobitev prehranskega krožnika ‘The Eatwell Plate’ iz leta 2007 v ‘The Eatwell Guide’ leta 2016, saj je to prvi britanski prehranski krožnik, ki vključuje trajnostni vidik (Buttriss, 2016). A kljub temu manjkata strožja omejitev živil iz prežvekovalcev (dopuščajo namreč do 490 g rdečega in predelanega mesa na teden) in upoštevanje medvrstne etike.

Van Dooren in sod. (2014) so primerjali naslednjih šest prehranskih režimov s prehranskega (varovalnost) in trajnostnega vidika (velikost potrebnih kmetijskih površin in ogljični odtis): povprečno nizozemsko prehrano iz leta 1998, nizozemska prehranska priporočila iz leta 2006, delno vegetarijansko prehrano, dobro načrtovano vegetarijansko prehrano, dobro načrtovano vegansko prehrano in mediteransko prehrano. Ugotovili so, da sta s trajnostnega vidika najbolj uspešna prehranska režima veganski in vegetarijanski, s prehranskega vidika pa mediteranski in veganski (Van Dooren in sod., 2014). Če bi rezultate prehranskega in trajnostnega vidika vstavili v formulo, pri kateri bi oba vidika odigrala enakovredno vlogo ([sustainability score + health score]/2), bi lahko zaključili, da je dobro načrtovana veganska prehrana optimalna, sledi pa ji mediteranska. Če bi pri trajnostnem vidiku upoštevali še medvrstno etiko, kot predlagajo Probyn-Rapsey in sod. (2016), bi dobro načrtovana veganska prehrana dobila še dodatno prednost. Castañé in Antón (2017) sta prav tako ugotovila, da se dobro načrtovana veganska prehrana izkaže bolje kot mediteranska prehrana, če prehranska režima primerjamo s prehranskega in okoljevarstvenega vidika.

Iz različnih študij je razvidno, da ima od vseh preučevanih živil največji ogljični odtis (na kilogram živila) meso prežvekovalcev, v nedoločenem vrstnem redu pa mu sledijo naslednja živila z visokim ogljičnim odtisom: predelano/delikatesno meso, sir, svinjsko meso, perutninsko meso, mešani obroki (vsebujejo živila rastlinskega in živalskega izvora), maslo/smetana, ribe/mehkužci, jajca in sladice (Hamerschlag, 2011; Bertoluci in sod., 2016; van Dooren in sod., 2017). 1 kg ekološkega govejega mesa (bik) ima z vidika ogljičnega odtisa približno enak vpliv na okolje kot z avtomobilom (BMW 118d: ogljični odtis 119 g ogljikovega dioksida na km) prevoženih 113 km, 1 kg konvencionalnega govejega mesa (bik) ima približno enak vpliv kot 71 prevoženih km (ravno tolikšen vpliv ima 1 kg konvencionalnega sira), 1 kg konvencionalne ozimne pšenice ima manjši vpliv kot 4 prevoženi km, 1 kg ekološke ozimne pšenice pa ima manjši vpliv kot 2 prevožena km (Foodwatch, 2008). Ogljični odtis 1 kg govejega mesa je približno 4-krat večji od odtisa 1 kg piščančjega mesa, približno 14-krat večji od odtisa 1 kg tofuja ali 1 kg suhega fižola ter približno 30-krat večji od ogljičnega odtisa 1 kg leče. Lokalno meso nima pomembno manjšega ogljičnega odtisa od nelokalnega (Hamerschlag, 2011; EEA, 2016). Če bi vsi Američani v trenutku postali vegetarijanci, bi z vidika ogljičnega odtisa to imelo približno enak vpliv na okolje kot, če bi se v trenutku zmanjšalo število avtomobilov za 46 milijonov – in to kljub temu da v vegetarijanski prehrani ni izključen sir, ki spada med živila z največjim ogljičnim odtisom na kilogram (Hamerschlag, 2011).

Študije konsistentno kažejo, da ima veganska prehrana manjši ogljični odtis od drugih trajnostno naravnanih prehranskih režimov. Meta-analiza iz leta 2016 je pokazala, da so veganski jedilniki iz 14 različnih študij imeli v povprečju (mediana) za 45 % manjši ogljični odtis od povprečnih jedilnikov (Aleksandrowicz in sod., 2016). Scarborough in sod. (2014) so pokazali, da imajo britanski vegani za 60 % manjši prehranski ogljični odtis od britanskih vsejedcev, ki pojedo veliko mesa (več kot 100 g na dan), za 49 % manjšega od britanskih vsejedcev, ki pojedo srednje veliko mesa (50-99 g na dan), za 38 % manjšega od britanskih vsejedcev, ki pojedo malo mesa (manj kot 50 g na dan), in za 24 % manjšega od britanskih vegetarijancev. Bryngelsson in sod. (2016) so pokazali, da se pri učinkovitosti zmanjševanja prehranskega ogljičnega odtisa veganskemu jedilniku najbolj približa jedilnik brez živil iz prežvekovalcev (manjši ogljični odtis od vegetarijanskega jedilnika, a večji od veganskega). Če Evropska unija želi do leta 2050 doseči svoje cilje na področju podnebnih sprememb, bo najverjetneje med neizogibnimi strategijami zmanjšanje vnosa mesa iz prežvekovalcev vsaj za 50 %. Pri mlečnih izdelkih pa bo (ne)nujnost zmanjšanja vnosa odvisna od tehnološkega napredka v prihodnjih desetletjih (Bryngelsson in sod., 2016).

Ker veganska prehrana potrebuje najmanj kmetijskih površin na osebo, bi imel prehod na vegansko prehrano velik potencial za pogozdovanje neuporabljenih površin. Povečanje gozdne vegetacije ima velik potencial za vezavo ogljika (angl. carbon sequestration) in s tem za ublažitev podnebnih sprememb. Prehod na vegansko prehrano ima torej dvojno prednost za ublažitev/odpravljanje podnebnih sprememb: od vseh preučevanih prehranskih režimov ima veganska prehrana najnižji ogljični odtis ter največji teoretičen maksimalen potencial za vezavo ogljika (Rao in sod., 2015; Bryngelsson in sod., 2016; Röös in sod., 2017). Röös in sod. (2017) predvidevajo, da se lahko z vidika podnebnih sprememb v prihodnosti enako/bolje izkaže le še scenarij s kultiviranim mesom in ”mlečnimi” izdelki iz biotehnološko proizvedenih mlečnih beljakovin.

Kmetje, živinorejci, agronomi, sadjarji, lastniki gozdov, gozdarji, dietetiki in prehranski svetovalci imajo pomembno vlogo v podnebni politiki (Abbas in sod., 2017; EC, 2016b, 2016c; Hawkins in sod., 2015; Kumar in sod., 2010). Menimo, da ima za trajnosten razvoj velik potencial sajenje visokih dreves (ali dreves z veliko količino biomase na hektar) z užitnimi plodovi (npr. orehovke, pravi kostanj, sadna drevesa, mandljevec …), saj s tem povečamo pridelavo zdravih polnovrednih rastlinskih živil z nizkim ogljičnim odtisom, drevesa pa poskrbijo za vezavo ogljika iz ozračja. Na poljih pa bi v kolobarjih morale biti nepogrešljive stročnice in druge rastline za zeleno gnojenje (FAO, 2016a, 2016b; Foyer in sod., 2016; Li X. in sod., 2015). Sranacharoenpong in sod. (2015) so primerjali okoljski odtis pridelave kilograma užitnih beljakovin za pet kalifornijskih živil – fižol, mandlje, jajca ter piščančje in goveje meso. Ugotovili so, da se pri vseh opazovanih parametrih najbolje izkaže pridelava fižola, saj ta potrebuje najmanj kmetijske površine, najmanj vode, najmanj goriva, najmanj gnojil in najmanj pesticidov. Pri vseh opazovanih parametrih – razen pri porabi pesticidov – se je najslabše izkazalo goveje meso (Sranacharoenpong in sod., 2015). Ker govedina porabi veliko naravnih virov, prehrana z malo živili živalskega izvora (veliko stročnic, oreščkov in sadja) porabi manj vode, manj energije, manj gnojil in manj pesticidov kot prehrana z več živili živalskega izvora (manj stročnic, oreščkov in sadja) (Marlow in sod., 2015).

Kmetijstvo je na globalnem nivoju odgovorno za 92 % vodnega odtisa (Hoekstra in Mekonnen, 2012). Vanham in sod. (2013) so pokazali, da bi Evropejci zmanjšali s kmetijstvom povezan vodni odtis za 23 %, če bi se začeli prehranjevati v skladu s prehranskimi priporočili. Če bi se začeli prehranjevati z dobro načrtovano vegetarijansko prehrano, pa bi odtis zmanjšali za 38 %. Vegetarijanska prehrana se izkaže bolje kot upoštevanje prehranskih priporočil pri vseh treh tipih vode – zeleni, modri in sivi. Za visok vodni odtis (celokupni vodni odtis in ne le s kmetijstvom povezan vodni odtis) Evropejcev so odgovorna predvsem živila živalskega izvora, zato je zmanjšanje vnosa mesa najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje evropskega vodnega odtisa (Vanham in sod., 2013; Vanham in sod., 2016). Meta-analiza iz leta 2016 je pokazala, da so vegetarijanski jedilniki iz 9 različnih študij imeli v povprečju (mediana) za 37 % manjši vodni odtis od povprečnih jedilnikov, upoštevanje prehranskih priporočil pa se je v 9 različnih študijah izkazalo za manj učinkovito – v povprečju (mediana) le 6 % manjši vodni odtis od povprečnih jedilnikov (Aleksandrowicz in sod., 2016). Študij, ki so preučevale vodni odtis veganske prehrane, je premalo, da bi lahko ocenili, ali se veganska prehrana izkaže bolje od vegetarijanske ali ne, vsekakor pa je možno sestaviti dobro načrtovan veganski jedilnik, ki se izkaže bolje, kar so pokazali Jalava in sod. (2014) ter Ruini in sod. (2015). Med letoma 1961 in 2003 se je na Kitajskem zaradi povečanja vnosa živil živalskega izvora s kmetijstvom povezan vodni odtis na prebivalca povečal za več kot 3-krat; leta 1961 so večinski delež vodnega odtisa Kitajcev zavzemala škrobnata živila, po letu 1992 so večinski delež zavzela živila živalskega izvora, med letoma 1992 in 2003 pa se je vnos živil živalskega izvora še močno povečal (Gustafsson in Lundqvist, 2012). Če želimo v naslednjih desetletjih odpraviti revščino in lakoto v svetu (kljub naraščanju prebivalstva) ter hkrati biti uspešni pri vezavi ogljika (npr. s pogozdovanjem), bo zmanjšanje vodnega odtisa prebivalcev v razvitih državah neizogibno. Za doseganje omenjenih ciljev bo namreč predpogoj gospodarno ravnanje z vodnimi viri (Rockström in sod., 2014).

Novak (2017) je na majhnem vzorcu slovenskih preiskovancev (9 vegank in 1 vegan; 8 vegetarijank in 2 vegetarijanca; 4 vsejedke in 6 vsejedcev; opomba: v tej študiji je bil spol nekontrolirana moteča spremenljivka) preučeval vodni odtis različnih prehranskih režimov in prišel do ugotovitve, da imajo preiskovanci iz vegetarijanske skupine 2,5-krat manjši vodni odtis od preiskovancev iz vsejede skupine, preiskovanci iz veganske skupine pa 2,2-krat manjšega. Preučeval je tudi ogljični odtis in ugotovil, da imajo preiskovanci iz vegetarijanske skupine 3,4-krat manjši ogljični odtis od preiskovancev iz vsejede skupine, preiskovanci iz veganske skupine pa 3,3-krat manjšega (Novak, 2017).

V Evropski uniji je kmetijstvo trenutno med glavnimi onesnaževalci vode in zraka z dušikovimi spojinami (zaradi prekomernega gnojenja, viškov hlevskega gnoja, neučinkovite rabe kmetijskih površin (»food-competing feedstuffs« v prehrani rejnih živali) …). Če bi vnos in pridelavo živil živalskega izvora zmanjšali za 50 % in to nadomestili z živili rastlinskega izvora, bi se izpusti dušikovih spojin v okolje zmanjšali za 40 %, kakovost vode in kakovost zraka pa bi se predvidoma pomembno izboljšali. Zmanjšala bi se verjetnost za evtrofikacijo (prenasičenost s hranili, ki najprej vodi v hitro rast alg in vodnih rastlin, nato pa sledi hipoksija, zaradi katere potok, reka, jezero ali obala ostane brez življenja) rek, jezer in morja (Westhoek in sod., 2014).

Z vključevanjem metuljnic v kolobar kmetje pomembno izboljšajo izkoristek dušika in zmanjšajo njegove izgube. Pridelava krmnih metuljnic sicer lahko zakisa tla v okolici korenin, saj nadzemno biomaso – namesto da bi jo kmetje vrnili tlom – pojedo rejne živali. S pridelavo stročnic za prehrano ljudi pa kmetje tal ne zakisajo, saj stebla in liste lahko zadelajo v tla in s tem tlom vrnejo večino bazičnih snovi (Kocjan Ačko in Mihelič, 2017). Za nezaželen vpliv evropskega kmetijstva na zakisanje tal je v največji meri (80 %) odgovorna živinoreja (Leip in sod., 2015). Izpusti amonijaka (prispeva k zakisovanju tal in je predhodnik drobnih prašnih delcev, ki povzročajo bolezni dihal) so v Evropi skoraj izključno posledica živinoreje (Meier in Christen, 2013; Verbič, 2015). Meier in Christen (2013) sta ocenila, da je v Nemčiji vegan odgovoren za približno 5-krat manj izpustov amonijaka kot vegetarijanec, za 7-krat manj izpustov kot vsejedec, ki se drži prehranskih priporočil, ter za 9-krat manj izpustov kot povprečna oseba.

Pomemben kmetijski vzrok za evtrofikacijo voda je poleg presežka dušika še presežek fosforja (Leip in sod., 2015; EEA, 2016). V razvitih državah sta za presežek fosforja odgovorni intenzivna živinoreja in prekomerna uporaba gnojil (Nesme in Withers, 2016). Fosfatni kamen, na katerega se kmetijstvo močno zanaša od leta 1960 naprej, ni obnovljiv vir fosforja (v primeru nadaljnjega potratnega ravnanja s fosforjem bodo komercialne svetovne zaloge fosforja pošle predvidoma čez 50-100 let), zato mora gospodarno ravnanje z njim že v naslednjih nekaj desetletjih postati nujno (Cordell in sod., 2009). Na globalnem nivoju je živinoreja med največjimi porabniki fosforja – uživanje mesa je odgovorno za 72 % povprečnega prehranskega fosfornega odtisa (angl. dietary phosphorus footprint) (Metson in sod., 2012). Cordell in sod. (2009) so ocenili, da je poraba fosforja za vegetarijanski jedilnik 2,7-krat manjša kot za vsejedega. Meier in Christen (2013) sta ocenila, da je v Nemčiji poraba fosforja za veganski jedilnik 1,9-krat manjša kot za vegetarijanskega, 2,4-krat manjša kot za vsejedi jedilnik, ki je skladen s prehranskimi priporočili, ter 2,7-krat manjša kot za povprečen jedilnik. Metson in sod. (2016) so ocenili, da je v Avstraliji fosforni odtis veganskega jedilnika 3,6-krat manjši od odtisa povprečnega jedilnika. Na Kitajskem se je med letoma 1963 in 2008 – v obdobju povečevanja vnosa živil živalskega izvora – število rejnih živali povečalo približno za 10-krat, poraba fosforja v kmetijstvu se je prav tako povečala približno za 10-krat, izkoristek fosforja pa se je zaradi prekomerne porabe fosforja (voda presežke izpere) močno zmanjšal (povečale so se izgube) (Li G. in sod., 2016). Prireja mesa zahteva veliko količino fosforja, ker pri uporabi »food-competing feedstuffs« v prehrani rejnih živali gre za neučinkovito ravnanje z naravnimi viri, poleg tega pa z živalskimi izločki kmetje ne ravnajo dovolj gospodarno (Metson in sod., 2012). Zmanjšanje vnosa živil živalskega izvora zmanjša potrebo po fosforju, ker se zmanjša potreba po pridelanih poljščinah (»food-competing feedstuffs« v prehrani rejnih živali), po gnojenju travnatih površin in po uporabi prehranskih dopolnil/aditivov za rejne živali (npr. rudninske krmne mešanice) (Neset in sod., 2016). S pomočjo spletnega orodja ‘Interactive future phosphorus scenarios for the global food system v.1.1’ lahko predvidevamo, da izkoriščanje fosfatnega kamna teoretično ne bi bilo potrebno, če bi se rast prebivalstva ustavila, če rejnih živali ne bi krmili s »food-competing feedstuffs« in s prehranskimi dopolnili/aditivi (dovolj živalskih izločkov pa bi se moralo vračati na površine, kjer raste krmna trava), če bi vsi na polja vračali človeško blato in urin ter če bi ves fosfor iz žetvenih ostankov uspešno vračali na polja (Phosphorus Futures, 2017). Za katere načine preprečevanja razvoja fosfatne krize (fosforne krize/ krize fosforja; angl. phosphorus crisis/ phosphate crisis) se bo odločila Evropa, še ni jasno, čeprav so se pozivi k iskanju rešitev začeli pojavljati že pred približno 20 leti (Abelson, 1999).

Pimentel D. in Pimentel M. (2003) sta ugotovila, da pridelava kilograma užitnih rastlinskih beljakovin s pridelavo žit in s pridelavo nekaterih stročnic zahteva manj goriva kot pridelava kilograma užitnih živalskih beljakovin (1,8- do 26-krat manj goriva v primeru primerjave koruze in različnih živil živalskega izvora). Sranacharoenpong in sod. (2015) so ugotovili, da v Kaliforniji pridelava kilograma užitnih beljakovin s pridelavo fižola zahteva približno 1,9-krat manj goriva kot pridelava kilograma užitnih beljakovin s pridelavo mandljev, 1,9-krat manj kot s prirejo jajc, 2,3-krat manj kot s prirejo piščančjega mesa in 8,6-krat manj kot s prirejo govejega mesa. Fazeni in Steinmüller (2011) sta ugotovila, da bi se v avstrijskem kmetijstvu poraba energije zmanjšala za 30-38 %, če bi Avstrijci upoštevali prehranska priporočila, v katerih je vnos mesa in sladkorja omejen, vnos zelenjave in sadja pa povečan. Marlow in sod. (2015) so ugotovili, da v Kaliforniji prehrana z malo živili živalskega izvora (veliko stročnic, oreščkov in sadja) porabi približno 3,3-krat manj energije kot prehrana z več živili živalskega izvora (manj stročnic, oreščkov in sadja). Meier in Christen (2013) sta ocenila, da je v Nemčiji poraba energije za veganski jedilnik približno 1,2-krat manjša kot za vegetarijanskega, 1,3-krat manjša kot za vsejedi jedilnik, ki je skladen s prehranskimi priporočili, ter 1,4-krat manjša kot za povprečen jedilnik.

Machovina in sod. (2015) ocenjujejo, da je današnje vsejedstvo verjetno glavni vzrok za izumiranje vrst, saj vpliva na izgubo biotske raznovrstnosti na več različnih načinov: izsekavanje gozdov, degradacija tal, onesnaževanje (zraka in vode), podnebne spremembe, prekomerni ribolov in stranski ulov (angl. by-catch), pospeševanje invazije tujih vrst (udomačene rejne živali in mikroorganizmi, ki živijo z njimi in v njihovih izločkih), izgubljanje poglavitnih divjih plenilcev (na to vplivajo izguba habitata, lov in ščitenje rejnih živali) in izgubljanje velikih divjih herbivorov (na to vplivajo izguba habitata, lov in izgubljanje naravnih virov zaradi živinoreje). Poleg tega je za pridelavo krme za rejne živali običajno (intenzivna živinoreja) značilna nizka biotska pestrost. Za nezaželjen vpliv evropskega kmetijstva na izgubo kopenske biotske raznovrstnosti je v največji meri (78 %) odgovorna živinoreja (Leip in sod., 2015). Na globalnem nivoju se je med letoma 1974 in 2013 delež prekomerno lovljenih rib (angl. overfished fish stocks) povečal iz 10 % na 31 %. Delež rib, ki niso lovljene prekomerno, a kapacitete lova s trajnostnega vidika ni več mogoče povečati (angl. fully fished fish stocks), je leta 2013 znašal 58 %. Seštevek obeh deležev (overfished + fully fished fish stocks) se je med letoma 1974 in 2013 povečal iz približno 60 % na približno 90 % (FAO, 2016c).

Golja (2016) je v diplomskem delu z naslovom ‘Vplivi živinoreje na okolje: varnostni izziv 21. stoletja’ obrazložil in potrdil naslednjo hipotezo: “Svetovna živinoreja predstavlja enega izmed največjih varnostnih izzivov 21. stoletja, saj je glavna krivka za krčenje deževnega gozda, prekomerno porabo vode in onesnaževanje ozračja.”

Trajnostni prehranski režimi so prehranski režimi z nizkim okoljskim odtisom, ki zagotovijo prehransko varnost (angl. food security) in zdravo življenje vsem trenutno obstoječim ljudem in zanamcem. Pri trajnostnih prehranskih režimih je spoštovana biotska raznovrstnost; poskrbljeno je za optimalno ravnanje z naravnimi viri in s človeškimi viri. Trajnostni prehranski režimi so kulturno sprejemljivi, (cenovno) dostopni in ekonomsko pravični (FAO, 2011). Iz sistematičnega pregleda literature – na temo indikatorjev trajnostne prehrane – je razvidno, da v študijah raziskovalci med indikatorje trajnostne prehrane najpogosteje uvrščajo prehranski ogljični odtis, velikost potrebnih kmetijskih površin in vnos živil živalskega izvora (predvsem vnos mesa) (Jones in sod., 2016). Definicija trajnostnosti bi morala vključevati tudi medvrstno etiko/ dobrobit živali/ dobro počutje živali (Shields in Orme-Evans, 2015; Probyn-Rapsey in sod., 2016; Jones in sod., 2016; Broom, 2017). V Evropi se je uveljavil splošen konsenz, da bo pri prehajanju na bolj trajnostno prehrano zmanjšanje vnosa mesa imelo ključni pomen (Birt in sod., 2017; Ripple in sod., 2017). Zelenjava, sadje in žita konsistentno zavzemajo pomemben delež najsodobnejših prehranskih krožnikov in piramid. Stročnice (fižol, grah, leča, soja, bob, čičerika ter arašidi iz čim bližjih držav), oreščki, semena in izdelki iz njih pa bi si zaslužili več promocije kot so je deležni, saj so bolj trajnostni viri beljakovin in maščob kot živila živalskega izvora in rafinirana/hladno-stiskana olja. Britanski prehranski vodnik ‘The Eatwell Guide’ iz leta 2016 se nam s trajnostnega vidika zdi boljši vodnik kot slovenska prehranska piramida ‘Z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja’ iz leta 2014 (NIJZ, 2014; Public Health England, 2016). Razlogi so naslednji:

• V slovenski prehranski piramidi je v imenu kategorije ‘Meso, ribe in zamenjave’ na prvo mesto postavljeno meso, zamenjave (jajca in stročnice) pa so omenjene zadnje (NIJZ, 2014). V britanskem prehranskem vodniku so na prvo mesto imena te kategorije (angl. ‘Beans, pulses, fish, eggs, meat and other proteins’) namerno postavili fižol in stročnice, sledijo ribe in jajca, šele nato je omenjeno meso; na zadnjem mestu so omenjeni drugi viri beljakovin, kamor uvrščajo oreščke, tofu, rastlinsko ”skuto”, beljakovinska živila iz mikroorganizmov, školjke, lignje in rake. Pod kategorijo je tudi opomba: »Eat less red and processed meat« (Public Health England, 2016).
• V britanskem prehranskem vodniku za razliko od slovenske prehranske piramide potrošnika nagovarjajo k podpiranju trajnostnega ribolova in/ali trajnostnega gojenja rib (NIJZ, 2014; Public Health England, 2016).
• V slovenski prehranski piramidi med mlečnimi izdelki ni omenjena nobena rastlinska alternativa (NIJZ, 2014). V britanskem prehranskem vodniku se mlečna kategorija imenuje ‘Mlečni izdelki in alternative’ (angl. ‘Dairy and alternatives’) (Public Health England, 2016).
• V britanskem prehranskem vodniku so leta 2016 razpolovili velikost mlečnega segmenta: prej je segment zavzemal 15 % prostora, zdaj zavzema 8 % prostora (Buttriss, 2016; Public Health England, 2016).
• V slovenski prehranski piramidi so olja, margarina, maslo, olive, semena in oreščki uvrščeni v skupno kategorijo (‘Živila, ki jih uživamo v manjših količinah’; pisava v imenu kategorije je rdeče barve, črke so velike tiskane, dobimo občutek nevarnosti) (NIJZ, 2014). V britanskem prehranskem vodniku oreščki spadajo v isto kategorijo kot stročnice, maslo v isto kategorijo kot sladoled, olja in margarine pa tvorijo samostojno kategorijo (angl. ‘Oil and spreads’) (Public Health England, 2016).

Če bi želeli v britanskem prehranskem vodniku in v slovenski prehranski piramidi upoštevati še medvrstno etiko, bi bilo idealno, če bi obstajali uradni veganski različici vodnika in piramide. V vsejedih različicah pa bi potrošnika morali nagovoriti k podpiranju ekološke/trajnostno naravnane živinoreje, saj v sedanjih različicah omemba živil živalskega izvora brez dodatnega opisa nakazuje na to, da je po mnenju strokovnjakov uživanje živil živalskega izvora iz industrijske živinoreje sprejemljivo – čeprav ne bi smelo biti. V ekološki živinoreji je večji poudarek na dobrobiti živali kot v neekološki (Pravilnik o ekološki pridelavi …, 2001).

Tukaj bi lahko NIJZ sledil zgledu Britanske dietetične zveze (British Dietetic Association – BDA), ki je leta 2014 sklenila formalni dogovor o sodelovanju z Britanskim veganskim društvom (The Vegan Society). Obe organizaciji sta pripravili smernice za uravnoteženo vegansko prehranjevanje. Bilo bi smiselno, če bi se NIJZ po britanskem zgledu povezal s Slovenskim veganskim društvom in dogovoril za podobno sodelovanje. Na ta način bi formalno in praktično zagotovili promocijo trajnostne prehrane in strokovno podporo za ljudi, ki se želijo prehranjevati na trajnostni način (British Dietetic Association, 2016, 2017a, 2017b; British Dietetic Association & The Vegan Society, 2017; The Vegan Society, 2018).

Zdravstveni argumenti za razpolovitev pridelave, priporočenega vnosa in dejanskega vnosa živil živalskega izvora v Sloveniji/Evropi

Obstaja vedno več raziskav, ki kažejo na to, da uživanje živalskih izdelkov (meso, jajca in mlečni izdelki) prinaša določena tveganja za nastanek različnih kroničnih bolezni v primerjavi z uživanjem polnovredne rastlinske prehrane. V tem poglavju je predstavljen podrobnejši pregled raziskav s tega področja.

Čedalje več držav prepoznava vedno večjo količino dokazov, ki ugotavljajo, da živalski izdelki niso najbolj priporočljiv vir beljakovin in maščob. Temu ustrezno spreminjajo prehranske smernice, v katerih je vedno večji poudarek na uživanju polnovredne rastlinske prehrane in več priporočil za omejevanje živalskih izdelkov. Zelenjava, sadje in žita konsistentno zavzemajo pomemben delež najsodobnejših prehranskih krožnikov in piramid. Stročnice (fižol, grah, leča, soja, bob, čičerika ter arašidi iz čim bližjih držav), oreščki, semena in izdelki iz njih pa bi si zaslužili več promocije kot so je deležni, saj so bolj zdravi viri beljakovin in maščob kot živila živalskega izvora in olja.

Zgledni primer je britanska posodobitev prehranskega krožnika ‘The Eatwell Plate’ iz leta 2007 v ‘The Eatwell Guide’ leta 2016, saj je v novem britanskem prehranskem vodniku večji poudarek na polnovrednih živilih rastlinskega izvora, promocija ostalih živil, ki niso polnovredna ali niso rastlinskega izvora, pa je bistveno manjša kot prej (Buttriss, 2016; Public Health England, 2016).

Raziskave, ki primerjajo zdravstvena tveganja različnih načinov prehranjevanja

Prekomerno težkih je 58 % prebivalcev Slovenije, starih od 25 do 74 let, ter 70 % prebivalcev Slovenije, starih od 55 do 74 let. Zvišane maščobe v krvi (holesterol in/ali trigliceridi) ima 26 % prebivalcev Slovenije, starih od 25 do 74 let, ter več kot 36 % prebivalcev Slovenije, starih od 55 do 74 let. Zvišan krvni tlak ima 25 % prebivalcev Slovenije, starih od 25 do 74 let, ter več kot 41 % prebivalcev Slovenije, starih od 55 do 74 let. 21 % prebivalcem Slovenije, starih od 25 do 74 let, ter več kot 32 % prebivalcem Slovenije, starih od 55 do 74 let, so že kdaj izmerili zvišano koncentracijo krvnega sladkorja (NIJZ, 2018).

Dinu in sod. (2017) so z meta-analizo presečnih in prospektivnih študij pokazali, da imajo vegetarijanci v primerjavi z vsejedci v povprečju nižji indeks telesne mase, nižjo koncentracijo skupnega holesterola v krvi (občutno nižjo koncentracijo LDL-holesterola in le malo nižjo koncentracijo HDL-holesterola), nižjo koncentracijo trigliceridov v krvi in nižjo koncentracijo glukoze v krvi. Vse naštete prednosti vegetarijancev veljajo tudi za vegane.

Vegetarijanci imajo v povprečju nižji krvni tlak kot vsejedci, vegani pa imajo morda še manjše tveganje za razvoj visokega krvnega tlaka kot vegetarijanci (Appleby in sod., 2002; Orlich in Fraser, 2014; Garbett in sod., 2016).

Iz meta-analize je razvidno, da imajo vegetarijanci v primerjavi z vsejedci statistično značilno manjše tveganje za razvoj (in/ali umrljivost zaradi) ishemične bolezni srca (-25 %) ter statistično značilno manjše tveganje za razvoj raka (-8 %). Vegetarijanci so se izkazali bolje kot vsejedci tudi pri drugih opazovanih rezultatih (umrljivost zaradi kateregakoli vzroka, incidenca in/ali umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja, incidenca in/ali umrljivost zaradi cerebrovaskularnih bolezni, umrljivost zaradi raka dojk, umrljivost zaradi raka debelega črevesa in danke, umrljivost zaradi raka prostate, umrljivost zaradi pljučnega raka), a razlike niso bile statistično značilne (Dinu in sod., 2017).

Iz meta-analize je razvidno, da imajo vegani v primerjavi z vsejedci statistično značilno manjše tveganje za razvoj raka (-15 %). Veganom kaže bolje kot vsejedcem tudi pri umrljivost zaradi kateregakoli vzroka, a razlika v tej meta-analizi ni bila statistično značilna. Avtorji meta-analize so med pregledom literature iz vključenih študij izluščili kontrolirane moteče spremenljivke in jih predstavili v pregledni obliki (Dinu in sod., 2017).

Vegetarijanci imajo v primerjavi z vsejedci manjše tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, divertikularne bolezni debelega črevesa in sive mrene (katarakte) (Appleby in Key, 2016; Lee in Park, 2017). Veganom pri preprečevanju razvoja sladkorne bolezni tipa 2, divertikularne bolezni debelega črevesa in sive mrene zaenkrat kaže še bolje kot vegetarijancem, a razlike med vegani in vegetarijanci v študijah niso statistično značilne (Crowe in sod., 2011; Appleby in sod., 2011; Orlich in Fraser, 2014).

Pri veganih je potencialna kislinska obremenitev ledvic (PRAL; angl. potential renal acid load) običajno pomembno manjša kot pri vsejedcih (Scialla in Anderson, 2013; Knurick in sod., 2015; Jeran, 2018). Enačba za izračun PRAL je sledeča:

PRAL [miliekvivalentov/dan] = 0,49 × B [g/dan] + 0,037 × P [mg/dan] – 0,021 × K [mg/dan] – 0,026 × Mg [mg/dan] – 0,013 × Ca [mg/dan]

Pri tem je ‘B’ prehranski vnos beljakovin, ‘P’ prehranski vnos fosforja, ‘K’ prehranski vnos kalija, ‘Mg’ prehranski vnos magnezija in ‘Ca’ prehranski vnos kalcija (Scialla in Anderson, 2013). Čeprav beljakovine povišajo kislinsko obremenitev ledvic, nekatere stročnice – kljub temu da so dober vir beljakovin – kislinske obremenitve ledvic zaradi dovoljšne vsebnosti kalija, magnezija in kalcija ne povišajo (Trinchieri, 2012). Nizka povprečna PRAL vrednost ima verjetno pomembno vlogo pri preprečevanju ledvičnih bolezni, morda pa tudi pri preprečevanju osteoporoze in sarkopenije (Trinchieri, 2012; Scialla in Anderson, 2013; Banerjee in sod., 2014; Chen in Abramowitz, 2014; Knurick in sod., 2015; Pizzorno, 2015; Ferraro in sod., 2016; Gambaro in Trinchieri, 2016).

V osemdesetih letih 20. stoletja so v Ameriškem dietetičnem združenju (angl. American Dietetic Association) upravičeno dvomili v prehransko zadostnost in zdravstvene prednosti vegetarijanske prehrane, saj takrat študij o vegetarijanski in veganski prehrani še ni bilo dovolj. Njihovo stališče pa se je spremenilo že leta 1993. Pomembno vlogo so pri spreminjanju stališča imele predvsem študije o ameriških adventistih, saj je v tej populaciji visok delež vegetarijancev in veganov, ki živijo v enakem okolju z vsejedci in imajo podoben življenjski stil kot vsejedci (zaradi manjšega vpliva motečih dejavnikov je ta skupina zelo primerna za kohortne raziskave) (Le in Sabaté, 2014; Havala in Dwyer, 1993). V devetdesetih letih 20. stoletja je v literaturi že bilo podrobno opisano kako dobro načrtovati vegetarijansko in vegansko prehrano pri otrocih (Coughlin, 1999).

Način prehrane in rak

Wu in sod. (2016) so s pomočjo štirih neodvisnih pristopov izračunali prispevek dednih (intrinzičnih) dejavnikov tveganja in prispevek nedednih (ekstrinzičnih) dejavnikov tveganja k vseživljenjski verjetnosti za razvoj raka. Ugotovili so, da vsi štirje pristopi konsistentno podajajo oceno, da so nededni dejavniki tveganja odgovorni vsaj za 70-90 % vseživljenjske verjetnosti za razvoj večine pogostih rakov (Wu in sod., 2016).

Martin-Moreno in sod. (2008) so za najpomembnejša izogibljiva dejavnika tveganja za razvoj raka pri Evropejcih proglasili kajenje in neustrezen način prehranjevanja.

Če bi vsi upoštevali nasvete iz Evropskega kodeksa proti raku, bi po ocenah Mednarodne agencije za raziskovanje raka (IARC; angl. International Agency for Research on Cancer) v Evropi lahko preprečili skoraj polovico smrti zaradi rakov (IARC, 2014). Ker bi si ljudje nasvet ‘Prehranjujte se zdravo’ verjetno razlagali vsak po svoje, so v Evropskem kodeksu proti raku natančnejši prehranski nasveti naslednji (Norat in sod., 2015):

1. Jejte veliko polnozrnatih žit, stročnic, zelenjave in sadja;
2. Omejite uživanje energijsko bogatih živil (živil z visoko vsebnostjo sladkorja ali maščob) in se izogibajte sladkim pijačam;
3. Izogibajte se predelanim mesnim izdelkom in omejite uživanje rdečega mesa ter živil z visoko vsebnostjo soli.

Iz pregleda literature lahko sklepamo, da bi upoštevanje omenjenih prehranskih nasvetov zmanjšalo tveganje za razvoj raka, koronarne srčne bolezni in sladkorne bolezni tipa 2 ter zmanjšalo tveganje za predčasno smrt iz kateregakoli razloga. Zdravo prehranjevanje pred ali po diagnozi raka dojk ali raka debelega črevesa in danke lahko tudi poveča verjetnost za preživetje. Dovoljšni dokazi nakazujejo, da visok vnos sadja in zelenjave zmanjšuje tveganje za razvoj raka na dihalih, glavi in vratu, visok vnos prehranske vlaknine zmanjšuje tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke, visok vnos predelanih mesnih izdelkov ali rdečega mesa povečuje tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke, visok vnos soli pa povečuje tveganje za razvoj raka na želodcu (Norat in sod., 2015).

Grant (2014) je s pregledom incidenc za 21 rakov v 157 državah prišel do zaključka, da je več zaužite energije iz živil živalskega izvora povezano z večjim tveganjem za razvoj 12 tipov raka in z manjšim tveganjem za razvoj 2 tipov raka. Večje uživanje živil živalskega izvora ni povezano z večjo incidenco takoj, pač pa se učinek pokaže z zamikom 15-31 let, kar je razvidno iz držav, kjer je znano kdaj so se zgodile pomembne spremembe v prehranjevanju. Mehanizmi, ki bi lahko pojasnili povezavo, so vpliv večjega vnosa beljakovin na dvig koncentracije plazemskega inzulinu podobnega rastnega faktorja 1 (IGF-1; angl. insulin-like growth factor 1), vpliv nasičenih maščobnih kislin na dvig plazemskega inzulina (posredno preko sprožitve inzulinske rezistence), vpliv večjega vnosa hemskega železa na tvorbo prostih radikalov ali tvorba mutagenov pri pečenju (Grant, 2014). Med potencialne mehanizme bi lahko uvrstili tudi uporabo soli (sir, predelani mesni izdelki) ali nitritne soli (predelani mesni izdelki).

Bodai in Tuso (2015) ženskam, ki so preživele raka dojk, za minimiziranje verjetnosti za ponoven razvoj raka priporočata med drugim polnovredno prehrano, ki temelji na živilih rastlinskega izvora (WFPBD; angl. whole-food, plant-based diet), povečanje vnosa n-3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin, lanenih semen in oreščkov ter zmanjšanje vnosa soli, nasičenih in trans maščobnih kislin.

Priporočila za preprečevanje raka, ki jih redno posodablja Ameriški inštitut za raziskovanje raka (AICR; angl. American Institute for Cancer Research), so podobna Evropskemu kodeksu proti raku. AICR prav tako promovira WFPBD, a pri tem njihova priporočila dopuščajo, da živila živalskega izvora pri vsakem obroku zavzemajo do ene tretjine obroka (AICR, 2017a, 2017b). AICR redno posodablja zbirko varovalnih živil, ki v okviru zdrave prehrane pomagajo zmanjševati tveganje za razvoj različnih rakov, in v njej ni nobenega živila živalskega izvora (AICR, 2017c).

Močni dokazi nakazujejo, da sta večji vnos mleka in kalcija povezana z manjšim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke (AICR, 2017b). Sugestivni dokazi pa nakazujejo, da je večji vnos mlečnih izdelkov povezan z večjim tveganjem za razvoj raka prostate (National Cancer Institute, 2018; AICR, 2017b; Aune in sod., 2015). Mar ne bi bilo potemtakem iz previdnostnega principa za glavne vire kalcija (okrajšava za kalcij: Ca) bolje izbirati živil, ki v okviru zdrave prehrane pomagajo zmanjševati tveganje za razvoj raka debelega črevesa in danke ter hkrati ne predstavljajo tveganja za razvoj kateregakoli raka (živila iz AICR-zbirke varovalnih živil)? Med takšna živila spadajo (AICR, 2017c; USDA, 2016; Golob in sod., 2012):

• soja (vsebnost Ca v suhi soji v zrnju – pred kuhanjem: 277 mg Ca/100 g) in razmaščena sojina moka (241 mg Ca/100 g) ter izdelki iz soje
• lanena semena (255 mg Ca/100 g)
• bel/črn/rdeč/mungo fižol (vsebnost Ca v suhem belem fižolu v zrnju – pred kuhanjem: 147-240 mg Ca/100 g; v suhem črnem fižolu v zrnju – pred kuhanjem: 123-160 mg Ca/100 g; v suhem rdečem fižolu v zrnju – pred kuhanjem: 143 mg Ca/100 g; v suhem mungo fižolu v zrnju – pred kuhanjem: 138 mg Ca/100 g)
• kodrolistnati/listnati/glavnati ohrovt (vsebnost Ca v listnatem ohrovtu – pred kuhanjem: 232 mg Ca/100 g; v kodrolistnatem ohrovtu – pred kuhanjem: 150-205 mg Ca/100 g; v glavnatem ohrovtu – pred kuhanjem: 117 mg Ca/100 g)
• volčji bob (vsebnost Ca v suhem volčjem bobu v zrnju – pred kuhanjem: 176 mg Ca/100 g)
• amarant (vsebnost Ca v suhem amarantu – pred kuhanjem: 159 mg Ca/100 g)
• kitajsko/rdeče/belo zelje (vsebnost Ca v kitajskem zelju (pak-choi) – pred kuhanjem: 105 mg Ca/100 g; v kitajskem zelju (pe-tsai) – pred kuhanjem: 77 mg Ca/100 g; v rdečem zelju – pred kuhanjem: 42 mg Ca/100 g; v belem zelju – pred kuhanjem: 39 mg Ca/100 g)
• rdeč/zelen radič (rdeč radič: 88 mg Ca/100 g; zelen radič: 83 mg Ca/100 g)
• orehi (87 mg Ca/100 g)
• brokoli (58-87 mg Ca/100 g)
• endivija (54 mg Ca/100 g)
• korenje (35 mg Ca/100 g)
• polnovredna rastlinska živila in pijače, ki (še) niso v AICR-zbirki varovalnih živil, a ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi (OPKP, 2017; USDA, 2016; Golob in sod., 2012):
  • tahini iz neoluščenih sezamovih semen (960 mg Ca/100 g; za primerjavo -klasičen tahini: 426 mg Ca/100 g)
  • chia semena (631 mg Ca/100 g)
  • rožičeva moka (348 mg Ca/100 g)
  • mandljevo ”maslo” (347 mg Ca/100 g) in mandlji (269 mg Ca/100 g)
  • lešniki (226 mg Ca/100 g)
  • suhe fige (162 mg Ca/100 g) in sveže fige (54 mg Ca/100 g oz. 64 mg Ca/100 kcal)
  • pomaranče (40 mg Ca/100 g oz. 87 mg Ca/100 kcal)
  • kivi (38 mg Ca/100 g oz. 69 mg Ca/100 kcal)
  • mandarine (33 mg Ca/100 g oz. 72 mg Ca/100 kcal)
  • s kalcijem obogatena polnovredna rastlinska živila
  • s kalcijem obogateni nesladkani rastlinski napitki (120 mg Ca/100 mL)
  • naravna mineralna voda Donat Mg (38 mg Ca/100 mL), naravna mineralna voda Radenska Classic (20 mg Ca/100 mL)

OPOMBE:

• Okrajšava za kalcij: Ca
• Za primerjavo: Delno posneto kravje mleko vsebuje 118 mg Ca/100 mL; lahka skuta iz posnetega kravjega mleka vsebuje 61-92 mg Ca/100 g; gavda sir vsebuje 809 mg Ca/100 g [opomba: za 100 g gavda sira sirarji uporabijo približno 1 L kravjega mleka] (OPKP, 2018).
• Na seznam nismo uvrstili špinače in blitve, saj je zaradi visoke vsebnosti oksalne kisline absorpcija kalcija iz teh dveh virov slaba (Weaver in sod., 1999; Lanou, 2009; Golob in sod., 2012).
• Z raznoliko polnovredno rastlinsko prehrano, bogato s stročnicami, semeni, oreščki, zelenjavo in sadjem, se zagotovijo dnevne potrebe po kalciju. Po potrebi je mogoče prehrano dopolnjevati z rastlinskimi napitki, obogatenimi s kalcijem – ti vsebujejo približno enako kalcija kot delno posneto ali polnomastno kravje mleko, ta kalcij pa je tudi približno enako izkoristljiv (Weaver in sod., 1999; Lanou, 2009; Stojanovska in sod., 2015).

Povezavo med vnosom mleka/mlečnih izdelkov in rakom prostate je med letoma 2004 in 2016 preučevalo 5 meta-analiz (Aune in sod., 2015; Huncharek in sod., 2008; Qin L. Q. in sod., 2007; Gao in sod., 2005; Qin L. Q. in sod., 2004). Štiri od petih so pokazale, da je večji vnos mleka in/ali mlečnih izdelkov povezan z večjim tveganjem za razvoj raka prostate (Aune in sod., 2015; Qin L. Q. in sod., 2007; Gao in sod., 2005; Qin L. Q. in sod., 2004). Eno od petih meta-analiz je sofinancirala mlečna industrija (National Dairy Council, Rosemount, Illinois) in ravno zaključki te meta-analize niso skladni z zaključki ostalih (Huncharek in sod., 2008). Iz najnovejše meta-analize je razvidno, da za povečano tveganje morda nista odgovorni niti mlečna maščoba niti kalcij. Mehanizem, ki bi lahko najbolje pojasnil povezavo med vnosom mlečnih izdelkov in rakom prostate, je vpliv mlečnih izdelkov na dvig koncentracije IGF-1 v plazmi, saj je iz literature jasno razvidno, da ima IGF-1 zelo verjetno pomembno vlogo pri razvoju raka prostate (Aune in sod., 2015; Travis in sod., 2016). Vegani imajo nižjo koncentracijo IGF-1 v plazmi kot vegetarijanci in vsejedci in študije nakazujejo, da imajo tudi manjšo verjetnost za razvoj raka prostate kot vegetarijanci in vsejedci (Allen in sod., 2000; Allen in sod., 2002; Fontana in sod., 2006; Fontana in sod., 2008; Key in sod., 2014; Tantamango-Bartley in sod., 2016). Večji vnos (polnomastnih) mlečnih izdelkov verjetno tudi povečuje tveganje za napredovanje raka prostate po diagnozi, a so dokazi zaenkrat manj zanesljivi kot dokazi, da tveganje za napredovanje raka prostate povečujeta visok indeks telesne mase in kajenje [Tveganje za napredovanje morda povečuje tudi večji vnos predelanega rdečega mesa, jajc/holina, perutninskega mesa (s kožo) in živalskih virov maščob/nasičenih maščobnih kislin] (Peisch in sod., 2017).

Gonzales in sod. (2014) menijo, da je vnos mlečnih izdelkov iz previdnostnega principa smiselno omejiti (priporočajo omejevanje ali izogibanje mlečnim izdelkom), nadomestijo pa jih lahko s kalcijem bogata zelenjava in stročnice ter s kalcijem obogatena rastlinska živila/napitki. Približno dvakrat manjše priporočilo od slovenskega priporočila za vnos mlečnih izdelkov so sprejeli na primer v ‘Healthy Eating Plate’ (leta 2011) in ‘The Eatwell Guide’ (leta 2016) (Harvard School of Public Health, 2013; Public Health England, 2016). Vpliv mlečnih izdelkov na raka prostate ni edini z zdravjem povezan povod za izogibanje mlečnim izdelkom, saj ti poleg tega povečujejo tveganje za razvoj aken in morda povečujejo tveganje za razvoj raka jajčnikov, jetrnoceličnega raka, ne-Hodgkinovega limfoma ter Parkinsonove bolezni (Larsson in sod., 2006; Melnik, 2015a; Qin B. in sod., 2016; Wang in sod., 2016; Fiedler in sod., 2017; Cengiz in sod., 2017; Yang in sod., 2017; Hughes in sod., 2017). Morda pospešujejo tudi staranje (Melnik, 2015b; Michaëlsson in sod., 2017).

Terapevtski potenciali uživanja polnovredne veganske prehrane

Polnovredna veganska prehrana ima unikaten terapevtski potencial. Polnovredna veganska prehrana in polnovredna prehrana, pri kateri je vnos živil živalskega izvora minimiziran, sta za odpravljanje (angl. reversing) bolezni srca in ožilja (ateroskleroza in ishemična bolezen srca) po diagnozi verjetno najučinkovitejša prehranska režima (Ornish in sod., 1990, 1998; Esselstyn in sod., 2014; Greger, 2015; Massera in sod., 2015, 2016; Chockalingam in sod., 2016; Esselstyn, 2016; Fuhrman in Singer, 2017). Energijsko omejena polnovredna veganska prehrana in energijsko omejena polnovredna prehrana, pri kateri je vnos živil živalskega izvora minimiziran, sta za odpravljanje sladkorne bolezni tipa 2 po diagnozi morda bolj u